Sinopsisi zgodb

V Zbirki Zgodb se predstavijo junaki iz vrst malce bolj norih knjižničarjev. V prvem delu je opisano delo skupine tatov oziroma literarnih lovcev-nabiralcev, ko so še imeli vse papirje: ko so še potovali skozi čas in ozemlja, od okoliščin najbolj naklonjenih literaturi do takih, kjer so bile knjige prepovedane s smrtjo. Kot da ne bi imeli že dovolj težkega dela, so se morali tudi stalno pogajati z lastnikom hiše, kjer (nekateri še) živijo, poklicnim tiskarskim škratom, nasprotnikom avtorjev in tiskarjev. Papirnati pogani v tem času približno deset let zelo uspešno iščejo pisne vire, od jamskih slikarij, manj znanih disertacij, kronologij vladarjev, itd… in vse najdeno nosijo v mesto, nekakšno božansko knjižnico vseh knjižnic. Toda pri tem se vedejo tako ošabno in neodgovorno, da izzovejo spopad z nekaterimi karakterji in v grdem spopadu vse to izgubijo: Zvezdosled je požgan in pogani izgnani in neželeni. Nekaj zgodb se dogaja tudi po tem, ko Zvezdosled že pade. Sama izguba statusa ni tako zelo pomembna, saj kot vemo, zgodovina gre dalje tudi brez nas. Papirka, ki izgon preživi, se mora znajti sama in ker ne more iz svoje kože, skuša zgodbam pomagati še naprej. (Čeprav se njen mladostni optimizem počasi porazgubi in denimo v zgodbi Krivi dež namesto, da bi ohranila moralo pripovedi naredi ravno obratno – povzroči pozabo.) Knjiga ni za najnižji intelektualni razred ali premlade bralce, moraš že biti malce načitan, da dojameš nekaj stvari, saj imam rada ljudi, ki veliko berejo in kot pripovedovalka ne nameravam podcenjevati njihove razgledanosti tako, da jih pregovorno držim za roko. Tu in tam navkljub humorju knjiga zatava v temne strani človeške duše – tudi če se bolj ali manj vsakič vrne spet nazaj na površje, na zajtrk iz palačink.

Če grem po vrsti:

V 'Dve vrsti tatov' se Papirka še hvali, kako kul so in kaj vse si upajo in kaj vse naredijo za svoj sloves. Ta zgodba je iz časov, ko jim je slava res stopila v glavo in si res vse dovolijo. Ni treba posebej poudarjati, da se njihov konec tukaj že sluti.

V Kamenodobnem Čtivu se vidi njihova metodologija – Papirka kot glavni akter vstopi na teren in mora poiskati prvega človeka, ki je pričel pisati po stenah. Ker to seveda ni tako zelo preprosto in njene sposobnosti niso nič bolj čudežne kot od koga drugega, sledi cela serija peripetij.

V 'Trikotniku' bralec že dobi vpogled, kako je v svetu, kjer knjige niso več želene, v nekakšni prihodnosti, kamor papirnate pogane izženejo in kjer se še trudijo nekaj popraviti, vendar jim ne uspeva več najbolje.

'Krivi dež' pripoveduje o mogočnem junaku stare zgodbe, ki pa si želi pozabe in Papirka prične ločevati med tem, da je vsako življenje sveto in tem, da je sveta kvaliteta le-tega. Včasih zgodbe preprosto ne smejo obsta(ja)ti.

Poštarjenje skozi čas in TTB sta dve zgodbi oziroma izseki zgodb s terena, ko se mora po izgonu sama znajti v raznih zgodbah in kako to počne... Enkrat dela kot pismonošinja, drugič na novo ustanovi pismenost.

Ozymandias je vzporedna naloga, dogaja se nekako v polčasu, v kateri Papirka odpotuje v sodobni Egipt, da bi naredila intervju s faraonom, ki je še vedno živ. Tudi tu se pojavlja sporočilo, da morda večno življenje, torej štorija, ki se nikoli ne zaključi, ni najboljša ideja…

V Pornografiji v AvstroOgrski odpotuje sto let nazaj, da bi preprečila izid knjige, ki grdo govori o takšnih, kot je ona, a ji ponovno spodleti, ker je pač samo zmedena knjižničarka, ki v resničnem življenju podcenjuje skupek vseh dejavnikov.

In Kresovanje – ki je najkasneje napisana zgodba v prvi polovici – opisuje (napisana v tretji osebi), kako Papirka koleba, ali bi s tem znanjem, ki ga ima, vseeno poskušala še vedno obratovati kot papirnati pogan ali bi raje odstopila in poskušala zaživeti kot normalen človek. Namesto, da bi šla na kresovanje s prijatelji in bogovi in duhovi preteklih dni, pobegne v Maroko za čez vikend, a tam naleti na upehanega malega vampirja, ki je očiten dokaz, da če se siliš v neko vlogo, ki ti ne pripada, nič dobrega ne more nastati iz tega.

V DRUGEM DELU

So zgodbe maaaalce manj fantastične (res malce) in ne sodijo pod uradne naloge papirnatih poganov, čeprav je Papirka še vedno glavni pripovedovalec.

V prvi, ljubezenski zgodbi pripoveduje, kako se je odvijalo njeno poletje na Japonskem. (To poglavje je resničnostna vzporednica četrti knjigi v zbirki, Huda lučka, kjer je zgodba med junakom in junakinjo ista, le da je tam napisana kot dogajanje na drugem planetu med malce bolj pisanimi karakterji in junak ni slaščičar temveč prideluje pigment za črnila – kar je redkost, ker papirnatih pisnih virov že dolgo ni več.)

O čakalnicah je intermezzo esej o ljubezni do čakalnic… :))

'Kanada' je tudi nekakšna ljubezenska zgodba, še toliko bolj, ko se Papirka trudi obstajati kot normalna, odrasla ženska, pa ji tudi tu ne gre najbolje od rok.

Vojna je samostojna zgodba o tem, kaj bi se zgodilo, če bi nekaj ljudi preživelo nuklearni holokavst.

Mnenje lomilca sveta je kratek 'fan fiction', poklon računalniški igri Warcraft. Razumeli jo bodo tisti, ki igro poznajo.

Sulivan Af so odlomki dnevnika z mojega potovanja po Sahari – od depresivne, utrujene, obupane zmede na začetku, do skorajda filmskih dogodivščin proti koncu – ki bolj ali manj potrjujejo, da je vse, kar smo in doživljamo samo stvar našega dojemanja.

Zadnji papirnati pogan je kratka, čudaška zgodba o tem, kako zelo daleč v prihodnosti ne obstajajo več niti dokazi o kakršnem koli papirju, niti z arheološkega vidika, čeprav so drobtinice zapisov zelo veliko vredne in je učenost nekako postavljena na glavo, saj ni več umsko odprtih ljudi…

Čisto na koncu pa je zgodba v obliki govora, kako našemu planetu grozi uničenje, a se pojavita dve velikanski ladji in človeštvu ponudita nov začetek, čeprav nihče ne pričakuje, da ljudje ne bodo zavozili tudi drugega planeta, ki jim bo dan. Ti dve ladji, 20.000 Gosjih Peres in Literat sta iz tretje (prihajajoče) knjige v seriji, Gorgonaut.

Na koncu so recepti za palačinke, ker ima Papirka palačinkarno in si v prostem času izmišljuje nove in nove kombinacije :)