* in preden se vprašate - Zurnizip je prapor Papirnatih poganov. Na njem piše: Živi, da poveš zgodbo.

četrtek, 04. julij 2013

Nova knjiga na policah :D

Pa je le izšla, moja slavna "Karlinčkanje". Malce okrnjena, prijaznejša splošnim potrošnikom, bolj politično korektna in z nekaj manj avtorskimi fotografijami - in seveda bolj komercialno primerno naslovnico in naslovom - ampak končno je le tu! :))





V njej moja sestrica ...

... Drejča ....

... moja ljuba Alma ...

... In jaz :D



četrtek, 29. november 2012

Literarni večer v Knjižnici Šentjur

Spet eden tistih čudovitih večerov, za katere si ne želiš, da bi se končali. Ura mine v minuti. Z Drejčko sva se imeli čudovito. Šalili sva se in druga drugo opominjali, kakšna kalvarija in kakšen užitek je delati knjige, Asta Vrečko pa naju je krotila. Bilo je polno ljudi, končno celo General, ki je ugrabil fotoaparat in naredil tele posnetke:







Pela je čudovita mlada pevka ljudskih pesmi. Kolektiv knjižnice je izredno prijeten. Velika zahvala za povabilo in upam, da se kmalu vidimo spet.

"Zakaj Zemlje ne pogrešamo"



Esej za domačo nalogo pilotskega programa na šoli Trojica
iz znanstvenofantastičnega avtobiografskega ;) romana En Gorgonavt
(nadaljevanja Zbirke Zgodb izpod Zurnizipa)

Človeška rasa ni oblikovana za mirovanje. Mi nismo drevesa, ki bi nam pozabila zrasti krila. Prej kot to smo čaplje, ki so si zlomile noge. Ki nas je prehitela zima in je okoli nas zamrznila reka, nas vklenila dokler naslednjič ne vidimo sonca. Nomadi smo že dosti dlje, kot smo leni in brihtni. Čeprav imamo na dosegu komolcev vse, kar potrebujemo – jamo, pipo, hrano, ljubezen, sudoku križanke – še vedno naredimo vse kar je v naši moči, da bi se premikali. Kdor ne more hoditi, se voziti, potovati, kdor ne menjuje prizorov, je invalid. Pokvarjen človek. Nesrečnik.
         Toda planet je za človeka postal premajhen. To se je moralo zgoditi. Vsi so vedeli, da bo ta dan prišel. Postal je premajhen za nekoga s tako ambicijo. Navsezadnje koliko pa je umnih entitet v stvarstvu, ki soočene z neskončnostjo vesolja pomislijo najprej: hm, tole igrišče ni slabo, a zanima me, kaj je pa ZA robom. Tisto na pladnju bo že počakalo. Iznajdimo najprej raje način, da pogledamo DLJE, kot vidi Bog.
         S hitrostjo prebujanja so Zemljani z odkritjem leče prenehali verjeti, da je nebo črna plahta, skozi katero pronica sij nebeškega ognja med vojno, ki naj bi potekala za nas med angeli in vragi. Z lečo je prišlo spoznanje: niso še videla vsega. Obstaja manjše, kot so mislili. Torej mora obstajati tudi večje. Obstaja boljši razlog, da nabijejo muškete in naženejo mladino v boj. Nekje mora obstajati še globlji vodnjak črnega olja, ki bo kočije spremenil v rakete.  Ikar je bil piščanec. Obstajajo deli možganov, ki to hočejo, ta svod. Od tistega dne naprej je Zemlja postala le odskočna deska. Še to ne. Le majhen kamen pri odrivu nekam dosti, dosti dlje.
         Najprej ni šlo za kaj drugega, kot da so razmazali isto zmedo preko večje površine: Zemljo so napihnili na velikost osončja. Kjer jim lune in planeti niso uspeli pobegniti, so nalepili svoje okorne pionirske male postojanke, izvrtali majhne, krhke in nevarne rudnike in tožili po soncu in dežju. Najprej je bilo poseljevanje vesolja kot odkrivanje Divjega zahoda – obupani, v usodo vdani kolonisti so potiskali svoje na roke delane vagone preko neskončne prerije v upanju, da se bo njihova motika kje prijela. Sto, mogoče dvesto let je bilo vesolje temnejše in bolj osamljeno in bedno, kot je bilo človeku od pradavnin. Zvezde so svetile s polovičnim žarom lažnih prerokov.
         Črvina je to spremenila. Prišli so tujci, z roko iztegnjeno v povabilo in to spremenili. Kot da bi se skozi doslej nepoznani rov jamski človek prikobacal na plano na jutro po poletni nevihti, in se znašel pred osupljivo dolino polno življenja in nenavadnih pisanih skal, so planeti, o kakršnih so sanjali norci in pesniki povabili našo raso na otvoritveni ples. Pokazali so nam zvezde, kakršne smo slutili, reke rude, toliko ognja in ledu, da nismo vedeli kje se ustaviti, kje ustaliti. V kaj se zaljubiti. Kje spočeti nov rod. Torej se še vedno nismo. Nihče se ne spominja več malega, bolehnega planetka, prijatelja iz revnega otroštva, ki ga je življenje odkotalilo na drugi konec ulice. Medtem, ko smo mi odhajali proti hrušču in siju sredice in on stal in nas gledal v hrbet. Zdaj, ko smo zajahali črvino preko svoda, smo imeli mašine, lupine, daljše noge, trše kremplje, jasnejši vid in srca, ki so mlela saje, črne ceste, antimaterijo, nič jim ni bilo več sveto, nič jim ni bilo več strašno. Vse je bilo gorivo za naslednji korak naprej. Vesolje je stavilo na svojo mogočnost in izgubilo. Bolj, več, dalj časa, dlje stran. Živeti. Zemlja, ta mali blatni kamen tri lučaje od majhnega rumenega sonca brez imena nam je nudila kvečjemu otroški sen. Tu pred nami pa je svet, kakršen nam pritiče: velik, strašen, ploden, drveč; čaka na krotitelja. Nobena druga vrsta v stvarstvu ni tako ambiciozna, da bi hotela nadeti vajeti galaksiji – kaj galaksiji, vsem tam. Kaj nam bo planet, ki ga rešilna kapsula zaobide v eni uri; ko naš bohotni um blazni od idej in izumov, ki bi naše poražene sovrage – nemoč, negibnost, nič kril  - peljale trikrat okoli Troje, po mlečni cesti krvi, peska in potu. Sentimentalna ženska bi morda še pogledala preko ramena in rekla svojemu otroku, ki še ni videl, kaj vse smo medtem našli, da je bil naš vir nekje nekoč ta majhni zmeden svet, kjer se je mešalo lepo in strupeno, ničvredno in podedovano, okroglo in prostrano.
Bil je, z vsem spoštovanjem, dober začetek. Planetek Zemljica. Bil bi ponosen na nas, ko bi nas zdaj videl. In če bi ga še imeli, na katero polico bi ga dali? Bi si ga pošiljali skozi 'Vroča vrata' sem in tja kot paradnega konja, ostarelega vojnega junaka? Nežen spomin? Krut opomin? Ali bi ga dali počivati nekam na varno, na toplo, h kakšnemu krasnemu, hudemu belemu soncu kot starega mačka, ki prede in praska, ker nas ima rad? Morda bi nanj celo pritrdilo medeninasto ploščico z vgraviranim spominskim verzom: Zemlja, provizorični začetek vsega človeškega ... A potem se zna zgoditi, da bi jo na slab dan kdo brcnil čez 'rob'.
         V vsakem primeru pa, meni je prav. Jo bom pač poiskala in podedovala sama. Vedno sem si želela svoj planet in ta bo kar pravšnji. Težko bi zanikala, da sem Zemljanka. Na kožo mi je pisan – majhen, okrogel, zanimiv, zmeden, neodločen, gibljiv … preveč vsega pod premajhno kupolo. Občutek bo verjetno soroden tistemu, kot da sem ponosna lastnica edinega še obstoječega primerka jajca neke čudovite, basemske pasme. Potrpi še sekundo, moj mali feniks-zmaj. Pomalicam, preobujem se še in pridem v nevihto ven pote.

sreda, 27. junij 2012

Priprave in prvi literarni večer - MCC 22. 6. 2012

Klara Pečnik in Nejc Jezernik, organizatorja

Prizorišče se počasi polni

Prazni stol čaka, orkester se ogreva

Plesalke si ogledajo predodrje in se veselijo nastopa pod kostanjem

Dorimu in Andreja listata moje slikanice izpred mnogih let
Tamara, tik preden začne s komercialnim delom
Plesalke najprej odprejo večer...
Upokojeni novinar Janez Sever, eden mojih največjih vzornikov in mentorjev

Orkester zaigra poskočno skladbo
Sledi prebrani UVOD - obstajata dve vrsti tatov knjig...

Plesalke odplešejo poskočni ples
 


Čarobne Shekaya
 

Andreja uradno odpre večer, me predstavi in predstavi knjigo
 

Knjige in katalogi kartic - rumovih bombic je zmanjkalo v petih minutah.


V drugem delu skupaj z orkestrom preberemo žalostno zgobdo (oni igrajo milo melodijo) o tragičnem samuraju in trenutku, ko se izkaže, da včasih zgodbe niso pomembnejše od ljudi...



V zadnjem delu orkester zaigra eksotičen komad, jaz preberem odlomke iz svojih afriških peripetij in plesalke odplešejo izjemen outro v bližnjevzhodnem slogu - nato je uradnega dela konec in prične se druženje.
Tole moram objaviti, saj je tako lep opis literarnega večera.... :)

Pape Kay - včasih se pogovarjava, če si sploh resnična ...
kot da ne bi bila iz tega sveta in so te kot kakšno bojevnico poslali na ta planet, da vedno znova z drobci svoje ustvarjalne moči (kot z nežnimi električnimi dražljaji) budiš občutke ...
in potem, ko mine tista prva, ipična navdušenost, tako prijetno božaš dušice s svojimi bojevniškimi vsebinami, pri katerih človek kar ne ve, katera je močnejša, katera je boljša in pri kateri se naj ustavlja dlje ... samo naprej, s še bolj močno rdečimi lasmi !!! svoje meče vihtimo v tvojo smer, s teboj !! :)
hvala za prelep večer!! ♥


Podarjeni vilinček po moji podobi :D Zdaj živi na mikro kavni skodelici, ker če bi se kje gugal bi ga maček prehitro sezul :)
Lej ju, a vesta kaj? Jaz za vaju trdim natanko isto :D (Ko me kdo vpraša, kdo sta vidva (no, vi trje), skomignem, ah, ena dva vilinčka, ki ju poznam. Kaj pa delata? Nič, fosilizirata dušice piksijev za okras. In tu in tam kakšno našo dušo sešijeta za na polico. Od kod ju pa poznaš? Kot vse čarobne/čudne/napol resnične stvari na tem svetu - s fejsbuka.) :P