Dva dni sem sestavljala vprašanja, ugibala in dopisovala možne odgovore, da bom lahko pozorna, če bi se vprašani skušal kje preveč očitno izogniti. Uredila sem jih tako, da so bila tematsko zmetana sem in tja, da bi ga na ta način držala v nepripravljenosti. In pod njimi: še več podvprašanj, za vsak primer. Seznam je bil dolg. Vse sem imela zaokroženo s temami, označeno z različnimi barvami, kot otrok.
Res nisem imela pojma, kaj naj pričakujem. To je bil moj prvi uradni intervju.
Kakšno uro sem sedela v kavarni in napol spremljala dogajanje na ulici, napol prebirala Wikipedio o političnih in zgodovinskih podatkih gospoda in tu in tam z neprijetnim občutkom prečesala okolico, če je slučajno kje kdo, ki nemara že kako uro počne isto in čaka mene.
Kako zanimivo je, res, da se o starih vladarjih ohranijo samo najbolj propagandne ali zlovešče zgodbe. Kaj so zgradili, katere vojne so vojskovali… Ni čudnega, da so bili kralji po zgodovini obsedeni z bitkami in so najbrž še. Nihče (do razsvetljenstva tako rekoč) ni nikoli slavil nikogar, za katerega vladavine bi izumili to ali to zdravilo, izpopolnil to ali to tehniko, premaknil ta ali ta temeljni kamen družbe in družboslovja: razen Borgijcev, pa še njih se vsi spomnijo samo zato, ker so bili morilski in obsceni… Bila sem napol na tem, da se lotim kolumne v slogu tega novega, stranskega toka zavesti, ko je na mene padla senca in nek suhljat, neprivlačen arabski možakar v tanki usnjeni jakni, ki mu ni bila po meri, z mastnimi rjavimi lasmi in cigareto v roki, se je na hitro, malomarno rokoval z mano. Roke je imel mrzle, stisk je bil ‚kr neki‘.
»Papirka?« je rekel, vendar to bolj kot vprašanje, pozdrav in ‚preskočiva formalnosti‘, vse obenem. Vseeno sem opazila, da je pred tem izklopil mobilni telefon in ga pospravil v žep, da naju ne bi kdo motil. Natakar je prišel mimo in človek je naročil kavo. Bila sem osupla nad podobo, ki mi je sedela nasproti. Naj sem se še tako trudila, nikakor mi ni uspelo povezati vse veličine tega norega Egipta s tem uvelim petdesetletnikom, ki je s porumenelimi nohti ravno mečkal cigareto v pepelnik in se jadrno lotil prižiganja nove.
»S spoštovanjem, gospod Ram--«
»Boš pila kavo?«
»Hvala, že imam.«
»Meni dvojno, bo v redu?« (Takrat je natakar odšel.)
Obrnil se je k meni, vendar me ni pogledal. Potrudila sem se, da opišem, kakšne oči je imel. Bile so čisto navadne, svetlo rjave, v senci. Kožo je imel slabo, z očitnimi porami in ustnice tanke in dolge. V niti enem zornem kotu ga nisem ujela privlačnega. Še najbolj me je spominjal na svojo slavno mumijo. (Torej, bolje rečeno, mumijo svojega uradnega dvojnika.)
»Kako gre? Gre?« me je vprašal in pri tem pokimal. Nisem se mogla odločiti, ali se je vedel živčno, nestrpno ali preprosto nejevoljno, da je pristal v ta položaj.
»Gre, hvala. Pa v—?» morala sem se ugrizniti v jezik, da nisem butnila česa glupega. Hočeš nočeš, jaz sem imela tremo. Tole je bil le hudo izjemen tip. (Z njegovim očetom, če bi bili vlogi zamenjani, si najbrž sploh ne bi upala govoriti.) Nekoč.
Namesto tega sem raje rekla: »In hvala, da govoriva v jeziku, ki ga poznam.«
Izsušeni tip si je v kavo natresel tri vrečke sladkorja in vehementno premešal. »Do zdaj bolj kot ne govorim že vse jezike.«
»Vseh ste se naučili?! Res? To je pa super!« Na prvo pozitivno izjavo sem planila kot risani junak na kobilico. Vsaj to. Kolena so se mi še vedno tresla. Nato sem se nasmehnila, ker sem se spomnila na onega so-kramljača z letališča na začetku svojega potovanja. »Celo švedsko?«
»Ne, švedsko pa ne,« se je skorajda zasmejal, vendar ni bilo tako zelo smešno. »Premrzlo zame.«
»Oh! To imava pa skupno.« Pokazala sem si na vrat. »In povsem drugačna uporaba grla, bi rekla. Vi ste najbrž rasli gor z egiptovščino in visoko arabščino?«
»Ti govoriš egipčansko?«
»Reči znam ‹nefer›.« (Lepo.)
Pokimal je, da je to: »Dober začetek.«
Odprla sem prenosni računalnik in sedla tako, da je lahko bolj ali manj videl, kaj bom napisala. »Se bova lotila uradnega dela?«
»Ja, ja, kar daj.«
»Prvo vprašanje. Gospod Ramzes, Usermaatre Setepenre. Na svetu ste že več kot tri tisoč tristo let. V nekem trenutku svoje vladavine ste se odločili, da v zameno za večno življenje Bogovom ponudite svoje kraljestvo. Ker je bilo kraljestvo bajno, so Bogovi ponudbo sprejeli. Kako se je to obneslo?«
Po zelo majhnem trenutku strmenja vame je Ramzes Veliki hladno odgovoril na moje vprašanje: »Obneslo se je sijajno.« Pomljaskal je s suhimi ustnicami, jezno kimal. Po tem se je se odločil, da raje sprazni svojo skodelico kave. »Kot lahko sama vidiš...
Res nisem imela pojma, kaj naj pričakujem. To je bil moj prvi uradni intervju.
Kakšno uro sem sedela v kavarni in napol spremljala dogajanje na ulici, napol prebirala Wikipedio o političnih in zgodovinskih podatkih gospoda in tu in tam z neprijetnim občutkom prečesala okolico, če je slučajno kje kdo, ki nemara že kako uro počne isto in čaka mene.
Kako zanimivo je, res, da se o starih vladarjih ohranijo samo najbolj propagandne ali zlovešče zgodbe. Kaj so zgradili, katere vojne so vojskovali… Ni čudnega, da so bili kralji po zgodovini obsedeni z bitkami in so najbrž še. Nihče (do razsvetljenstva tako rekoč) ni nikoli slavil nikogar, za katerega vladavine bi izumili to ali to zdravilo, izpopolnil to ali to tehniko, premaknil ta ali ta temeljni kamen družbe in družboslovja: razen Borgijcev, pa še njih se vsi spomnijo samo zato, ker so bili morilski in obsceni… Bila sem napol na tem, da se lotim kolumne v slogu tega novega, stranskega toka zavesti, ko je na mene padla senca in nek suhljat, neprivlačen arabski možakar v tanki usnjeni jakni, ki mu ni bila po meri, z mastnimi rjavimi lasmi in cigareto v roki, se je na hitro, malomarno rokoval z mano. Roke je imel mrzle, stisk je bil ‚kr neki‘.
»Papirka?« je rekel, vendar to bolj kot vprašanje, pozdrav in ‚preskočiva formalnosti‘, vse obenem. Vseeno sem opazila, da je pred tem izklopil mobilni telefon in ga pospravil v žep, da naju ne bi kdo motil. Natakar je prišel mimo in človek je naročil kavo. Bila sem osupla nad podobo, ki mi je sedela nasproti. Naj sem se še tako trudila, nikakor mi ni uspelo povezati vse veličine tega norega Egipta s tem uvelim petdesetletnikom, ki je s porumenelimi nohti ravno mečkal cigareto v pepelnik in se jadrno lotil prižiganja nove.
»S spoštovanjem, gospod Ram--«
»Boš pila kavo?«
»Hvala, že imam.«
»Meni dvojno, bo v redu?« (Takrat je natakar odšel.)
Obrnil se je k meni, vendar me ni pogledal. Potrudila sem se, da opišem, kakšne oči je imel. Bile so čisto navadne, svetlo rjave, v senci. Kožo je imel slabo, z očitnimi porami in ustnice tanke in dolge. V niti enem zornem kotu ga nisem ujela privlačnega. Še najbolj me je spominjal na svojo slavno mumijo. (Torej, bolje rečeno, mumijo svojega uradnega dvojnika.)
»Kako gre? Gre?« me je vprašal in pri tem pokimal. Nisem se mogla odločiti, ali se je vedel živčno, nestrpno ali preprosto nejevoljno, da je pristal v ta položaj.
»Gre, hvala. Pa v—?» morala sem se ugrizniti v jezik, da nisem butnila česa glupega. Hočeš nočeš, jaz sem imela tremo. Tole je bil le hudo izjemen tip. (Z njegovim očetom, če bi bili vlogi zamenjani, si najbrž sploh ne bi upala govoriti.) Nekoč.
Namesto tega sem raje rekla: »In hvala, da govoriva v jeziku, ki ga poznam.«
Izsušeni tip si je v kavo natresel tri vrečke sladkorja in vehementno premešal. »Do zdaj bolj kot ne govorim že vse jezike.«
»Vseh ste se naučili?! Res? To je pa super!« Na prvo pozitivno izjavo sem planila kot risani junak na kobilico. Vsaj to. Kolena so se mi še vedno tresla. Nato sem se nasmehnila, ker sem se spomnila na onega so-kramljača z letališča na začetku svojega potovanja. »Celo švedsko?«
»Ne, švedsko pa ne,« se je skorajda zasmejal, vendar ni bilo tako zelo smešno. »Premrzlo zame.«
»Oh! To imava pa skupno.« Pokazala sem si na vrat. »In povsem drugačna uporaba grla, bi rekla. Vi ste najbrž rasli gor z egiptovščino in visoko arabščino?«
»Ti govoriš egipčansko?«
»Reči znam ‹nefer›.« (Lepo.)
Pokimal je, da je to: »Dober začetek.«
Odprla sem prenosni računalnik in sedla tako, da je lahko bolj ali manj videl, kaj bom napisala. »Se bova lotila uradnega dela?«
»Ja, ja, kar daj.«
»Prvo vprašanje. Gospod Ramzes, Usermaatre Setepenre. Na svetu ste že več kot tri tisoč tristo let. V nekem trenutku svoje vladavine ste se odločili, da v zameno za večno življenje Bogovom ponudite svoje kraljestvo. Ker je bilo kraljestvo bajno, so Bogovi ponudbo sprejeli. Kako se je to obneslo?«
Po zelo majhnem trenutku strmenja vame je Ramzes Veliki hladno odgovoril na moje vprašanje: »Obneslo se je sijajno.« Pomljaskal je s suhimi ustnicami, jezno kimal. Po tem se je se odločil, da raje sprazni svojo skodelico kave. »Kot lahko sama vidiš...
Ni komentarjev:
Objavite komentar