Po poldnevu, po času kosila, so se stvari (v nasprotju s pričakovanji, ko je začela pesimistična eksistencialna filozofija že trkati na vrata), obrnile na bolje! Pri vodnjaku se je ustavljalo vse več ljudi, predvsem otrok in zaljubljencev. Klicala sem, da naj si pridejo fantje izdelati svoja imena, da jih bodo dali izbrankam, pa so si jih nekateri izdelali po več. Nekdo me je prosil, da uradno pismo naredim še malo bolj uradno, z umetelnim robom, drugemu sem pomagala napisati razglas za prodajo pujskov – v slikovni podobi – kar ga je stalo 9 dinarjev in še enega mi je pustil za moj trud (dinar, ne pujska). Ob meni se je nehote ustavila neka gospodična v lepi obleki (no, lepi do nekje 2o cm nad tlemi in gor). Njeno podobo sem na hitro skrokirala s črnilom, nad čimer je bila tako navdušena, da mi je tudi ona dala 1o dinarjev. Še preden je sonce zašlo, sem jih imela 8o!!
To se mi je zdelo neznansko premoženje. Zadostovalo je za cenike vseh mojih najbolj divjih želja, pa še mi je ostalo za kifeljc in nogavice. Krčmarico, kjer sem najela majhno sobo s slamnato posteljo, sem prosila, če mi za 5 bakrenovcev proda milo, da sem z njim umila vse, kar mi ni uspelo pobegniti, vključno s prazno malho. Milo je bilo sicer tiste vrste, ki ni prav nič dišalo po rožicah in je bilo približno tako koži prijazno kot pesek, zato pa boljše kot nič. Tisti večer mi nič ni nudilo večjega zadovoljstva od polnjenja čebra – hišna pomočnica mi je pomagala segreti vodo in jo znositi do sobe v kad – nato pa se potopiti v vodo in odmisliti svet od korenin navzgor. Ni me bilo strah, da bo nekdo ravno takrat, ko sem se čisto potopila, vdrl v sobo, ni me bilo strah, da bo soba zgorela in z njo ves moj material, ni me bilo strah, da me bo kdo napadel. Srečna in ponosna nase sem bila. In čista in dišeča. Dokler se voda ni ohladila, sem bila najsrečnejši človek na svetu.
V sobi sem dodatno plačala še za eno vedro drv, da me res ni zeblo. Nato sem se lotila pranja oblek – vključno s tistim, kar sem ravnokar kupila. S plezalno vrvjo sem naredila sušilnice, nanje pred ognjem navesila najprej najbolj debele, nato vse tanjše kose, sama pa se zavlekla pod odeje. Tam sem si naredila plakat, ki bo z velikimi, mamljivimi črkami vabil in opogumljal kupce.
Nato sem zaspala in čisto malo, čisto od daleč, videla podobe, ki pa se jim nisem pustila vznemirjati. Sanje, spomini. Tu in tam je kak zgorel, tu in tam je kak pokopal pod sabo poštene ljudi. Bili so daleč stran, skorajda spomini nekoga drugega, plameni strahov nekoga drugega. Mimo vseh tistih navešenih odej se niso mogli prebiti.
To se mi je zdelo neznansko premoženje. Zadostovalo je za cenike vseh mojih najbolj divjih želja, pa še mi je ostalo za kifeljc in nogavice. Krčmarico, kjer sem najela majhno sobo s slamnato posteljo, sem prosila, če mi za 5 bakrenovcev proda milo, da sem z njim umila vse, kar mi ni uspelo pobegniti, vključno s prazno malho. Milo je bilo sicer tiste vrste, ki ni prav nič dišalo po rožicah in je bilo približno tako koži prijazno kot pesek, zato pa boljše kot nič. Tisti večer mi nič ni nudilo večjega zadovoljstva od polnjenja čebra – hišna pomočnica mi je pomagala segreti vodo in jo znositi do sobe v kad – nato pa se potopiti v vodo in odmisliti svet od korenin navzgor. Ni me bilo strah, da bo nekdo ravno takrat, ko sem se čisto potopila, vdrl v sobo, ni me bilo strah, da bo soba zgorela in z njo ves moj material, ni me bilo strah, da me bo kdo napadel. Srečna in ponosna nase sem bila. In čista in dišeča. Dokler se voda ni ohladila, sem bila najsrečnejši človek na svetu.
V sobi sem dodatno plačala še za eno vedro drv, da me res ni zeblo. Nato sem se lotila pranja oblek – vključno s tistim, kar sem ravnokar kupila. S plezalno vrvjo sem naredila sušilnice, nanje pred ognjem navesila najprej najbolj debele, nato vse tanjše kose, sama pa se zavlekla pod odeje. Tam sem si naredila plakat, ki bo z velikimi, mamljivimi črkami vabil in opogumljal kupce.
Pišem. Berem. Rišem. Učim. VAŠE iME NA OKRAŠENi NAČiN!!
Nato sem zaspala in čisto malo, čisto od daleč, videla podobe, ki pa se jim nisem pustila vznemirjati. Sanje, spomini. Tu in tam je kak zgorel, tu in tam je kak pokopal pod sabo poštene ljudi. Bili so daleč stran, skorajda spomini nekoga drugega, plameni strahov nekoga drugega. Mimo vseh tistih navešenih odej se niso mogli prebiti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar