Odlomek iz poglavja: Ozymandias

     Dva dni sem sestavljala vprašanja, ugibala in dopisovala možne odgovore, da bom lahko pozorna, če bi se vprašani skušal kje preveč očitno izogniti. Uredila sem jih tako, da so bila tematsko zmetana sem in tja, da bi ga na ta način držala v nepripravljenosti. In pod njimi: še več podvprašanj, za vsak primer. Seznam je bil dolg. Vse sem imela zaokroženo s temami, označeno z različnimi barvami, kot otrok.
      Res nisem imela pojma, kaj naj pričakujem. To je bil moj prvi uradni intervju.
      Kakšno uro sem sedela v kavarni in napol spremljala dogajanje na ulici, napol prebirala Wikipedio o političnih in zgodovinskih podatkih gospoda in tu in tam z neprijetnim občutkom prečesala okolico, če je slučajno kje kdo, ki nemara že kako uro počne isto in čaka mene.

       Kako zanimivo je, res, da se o starih vladarjih ohranijo samo najbolj propagandne ali zlovešče zgodbe. Kaj so zgradili, katere vojne so vojskovali… Ni čudnega, da so bili kralji po zgodovini obsedeni z bitkami in so najbrž še. Nihče (do razsvetljenstva tako rekoč) ni nikoli slavil nikogar, za katerega vladavine bi izumili to ali to zdravilo, izpopolnil to ali to tehniko, premaknil ta ali ta temeljni kamen družbe in družboslovja: razen Borgijcev, pa še njih se vsi spomnijo samo zato, ker so bili morilski in obsceni…  Bila sem napol na tem, da se lotim kolumne v slogu tega novega, stranskega toka zavesti, ko je na mene padla senca in nek suhljat, neprivlačen arabski možakar v tanki usnjeni jakni, ki mu ni bila po meri, z mastnimi rjavimi lasmi in cigareto v roki, se je na hitro, malomarno rokoval z mano. Roke je imel mrzle, stisk je bil ‚kr neki‘.
     »Papirka?« je rekel, vendar to bolj kot vprašanje, pozdrav in ‚preskočiva formalnosti‘, vse obenem. Vseeno sem opazila, da je pred tem izklopil mobilni telefon in ga pospravil v žep, da naju ne bi kdo motil. Natakar je prišel mimo in človek je naročil kavo. Bila sem osupla nad podobo, ki mi je sedela nasproti. Naj sem se še tako trudila, nikakor mi ni uspelo povezati vse veličine tega norega Egipta s tem uvelim petdesetletnikom, ki je s porumenelimi nohti ravno mečkal cigareto v pepelnik in se jadrno lotil prižiganja nove.
    »S spoštovanjem, gospod Ram--«
    »Boš pila kavo?«
    »Hvala, že imam.«
    »Meni dvojno, bo v redu?« (Takrat je natakar odšel.)
    Obrnil se je k meni, vendar me ni pogledal. Potrudila sem se, da opišem, kakšne oči je imel. Bile so čisto navadne, svetlo rjave, v senci. Kožo je imel slabo, z očitnimi porami in ustnice tanke in dolge. V niti enem zornem kotu ga nisem ujela privlačnega. Še najbolj me je spominjal na svojo slavno mumijo. (Torej, bolje rečeno, mumijo svojega uradnega dvojnika.)
    »Kako gre? Gre?« me je vprašal in pri tem pokimal. Nisem se mogla odločiti, ali se je vedel živčno, nestrpno ali preprosto nejevoljno, da je pristal v ta položaj.
    »Gre, hvala. Pa v—?» morala sem se ugrizniti v jezik, da nisem butnila česa glupega. Hočeš nočeš, jaz sem imela tremo. Tole je bil le hudo izjemen tip. (Z njegovim očetom, če bi bili vlogi zamenjani, si najbrž sploh ne bi upala govoriti.) Nekoč.    
    Namesto tega sem raje rekla: »In hvala, da govoriva v jeziku, ki ga poznam.«
    Izsušeni tip si je v kavo natresel tri vrečke sladkorja in vehementno premešal. »Do zdaj bolj kot ne govorim že vse jezike.«
    »Vseh ste se naučili?! Res? To je pa super!« Na prvo pozitivno izjavo sem planila kot risani junak na kobilico. Vsaj to. Kolena so se mi še vedno tresla. Nato sem se nasmehnila, ker sem se spomnila na onega so-kramljača z letališča na začetku svojega potovanja. »Celo švedsko?«
    »Ne, švedsko pa ne,« se je skorajda zasmejal, vendar ni bilo tako zelo smešno. »Premrzlo zame.«
    »Oh! To imava pa skupno.« Pokazala sem si na vrat. »In povsem drugačna uporaba grla, bi rekla. Vi ste najbrž rasli gor z egiptovščino in visoko arabščino?«
    »Ti govoriš egipčansko?«
    »Reči znam ‹nefer›.« (Lepo.)
    Pokimal je, da je to: »Dober začetek.«
    Odprla sem prenosni računalnik in sedla tako, da je lahko bolj ali manj videl, kaj bom napisala. »Se bova lotila uradnega dela?«
    »Ja, ja, kar daj.«
    »Prvo vprašanje. Gospod Ramzes, Usermaatre Setepenre. Na svetu ste že več kot tri tisoč tristo let. V nekem trenutku svoje vladavine ste se odločili, da v zameno za večno življenje Bogovom ponudite svoje kraljestvo. Ker je bilo kraljestvo bajno, so Bogovi ponudbo sprejeli. Kako se je to obneslo?«
    Po zelo majhnem trenutku strmenja vame je Ramzes Veliki hladno odgovoril na moje vprašanje: »Obneslo se je sijajno.« Pomljaskal je s suhimi ustnicami, jezno kimal. Po tem se je se odločil, da raje sprazni svojo skodelico kave. »Kot lahko sama vidiš...

Sinopsisi zgodb

V Zbirki Zgodb se predstavijo junaki iz vrst malce bolj norih knjižničarjev. V prvem delu je opisano delo skupine tatov oziroma literarnih lovcev-nabiralcev, ko so še imeli vse papirje: ko so še potovali skozi čas in ozemlja, od okoliščin najbolj naklonjenih literaturi do takih, kjer so bile knjige prepovedane s smrtjo. Kot da ne bi imeli že dovolj težkega dela, so se morali tudi stalno pogajati z lastnikom hiše, kjer (nekateri še) živijo, poklicnim tiskarskim škratom, nasprotnikom avtorjev in tiskarjev. Papirnati pogani v tem času približno deset let zelo uspešno iščejo pisne vire, od jamskih slikarij, manj znanih disertacij, kronologij vladarjev, itd… in vse najdeno nosijo v mesto, nekakšno božansko knjižnico vseh knjižnic. Toda pri tem se vedejo tako ošabno in neodgovorno, da izzovejo spopad z nekaterimi karakterji in v grdem spopadu vse to izgubijo: Zvezdosled je požgan in pogani izgnani in neželeni. Nekaj zgodb se dogaja tudi po tem, ko Zvezdosled že pade. Sama izguba statusa ni tako zelo pomembna, saj kot vemo, zgodovina gre dalje tudi brez nas. Papirka, ki izgon preživi, se mora znajti sama in ker ne more iz svoje kože, skuša zgodbam pomagati še naprej. (Čeprav se njen mladostni optimizem počasi porazgubi in denimo v zgodbi Krivi dež namesto, da bi ohranila moralo pripovedi naredi ravno obratno – povzroči pozabo.) Knjiga ni za najnižji intelektualni razred ali premlade bralce, moraš že biti malce načitan, da dojameš nekaj stvari, saj imam rada ljudi, ki veliko berejo in kot pripovedovalka ne nameravam podcenjevati njihove razgledanosti tako, da jih pregovorno držim za roko. Tu in tam navkljub humorju knjiga zatava v temne strani človeške duše – tudi če se bolj ali manj vsakič vrne spet nazaj na površje, na zajtrk iz palačink.

Če grem po vrsti:

V 'Dve vrsti tatov' se Papirka še hvali, kako kul so in kaj vse si upajo in kaj vse naredijo za svoj sloves. Ta zgodba je iz časov, ko jim je slava res stopila v glavo in si res vse dovolijo. Ni treba posebej poudarjati, da se njihov konec tukaj že sluti.

V Kamenodobnem Čtivu se vidi njihova metodologija – Papirka kot glavni akter vstopi na teren in mora poiskati prvega človeka, ki je pričel pisati po stenah. Ker to seveda ni tako zelo preprosto in njene sposobnosti niso nič bolj čudežne kot od koga drugega, sledi cela serija peripetij.

V 'Trikotniku' bralec že dobi vpogled, kako je v svetu, kjer knjige niso več želene, v nekakšni prihodnosti, kamor papirnate pogane izženejo in kjer se še trudijo nekaj popraviti, vendar jim ne uspeva več najbolje.

'Krivi dež' pripoveduje o mogočnem junaku stare zgodbe, ki pa si želi pozabe in Papirka prične ločevati med tem, da je vsako življenje sveto in tem, da je sveta kvaliteta le-tega. Včasih zgodbe preprosto ne smejo obsta(ja)ti.

Poštarjenje skozi čas in TTB sta dve zgodbi oziroma izseki zgodb s terena, ko se mora po izgonu sama znajti v raznih zgodbah in kako to počne... Enkrat dela kot pismonošinja, drugič na novo ustanovi pismenost.

Ozymandias je vzporedna naloga, dogaja se nekako v polčasu, v kateri Papirka odpotuje v sodobni Egipt, da bi naredila intervju s faraonom, ki je še vedno živ. Tudi tu se pojavlja sporočilo, da morda večno življenje, torej štorija, ki se nikoli ne zaključi, ni najboljša ideja…

V Pornografiji v AvstroOgrski odpotuje sto let nazaj, da bi preprečila izid knjige, ki grdo govori o takšnih, kot je ona, a ji ponovno spodleti, ker je pač samo zmedena knjižničarka, ki v resničnem življenju podcenjuje skupek vseh dejavnikov.

In Kresovanje – ki je najkasneje napisana zgodba v prvi polovici – opisuje (napisana v tretji osebi), kako Papirka koleba, ali bi s tem znanjem, ki ga ima, vseeno poskušala še vedno obratovati kot papirnati pogan ali bi raje odstopila in poskušala zaživeti kot normalen človek. Namesto, da bi šla na kresovanje s prijatelji in bogovi in duhovi preteklih dni, pobegne v Maroko za čez vikend, a tam naleti na upehanega malega vampirja, ki je očiten dokaz, da če se siliš v neko vlogo, ki ti ne pripada, nič dobrega ne more nastati iz tega.

V DRUGEM DELU

So zgodbe maaaalce manj fantastične (res malce) in ne sodijo pod uradne naloge papirnatih poganov, čeprav je Papirka še vedno glavni pripovedovalec.

V prvi, ljubezenski zgodbi pripoveduje, kako se je odvijalo njeno poletje na Japonskem. (To poglavje je resničnostna vzporednica četrti knjigi v zbirki, Huda lučka, kjer je zgodba med junakom in junakinjo ista, le da je tam napisana kot dogajanje na drugem planetu med malce bolj pisanimi karakterji in junak ni slaščičar temveč prideluje pigment za črnila – kar je redkost, ker papirnatih pisnih virov že dolgo ni več.)

O čakalnicah je intermezzo esej o ljubezni do čakalnic… :))

'Kanada' je tudi nekakšna ljubezenska zgodba, še toliko bolj, ko se Papirka trudi obstajati kot normalna, odrasla ženska, pa ji tudi tu ne gre najbolje od rok.

Vojna je samostojna zgodba o tem, kaj bi se zgodilo, če bi nekaj ljudi preživelo nuklearni holokavst.

Mnenje lomilca sveta je kratek 'fan fiction', poklon računalniški igri Warcraft. Razumeli jo bodo tisti, ki igro poznajo.

Sulivan Af so odlomki dnevnika z mojega potovanja po Sahari – od depresivne, utrujene, obupane zmede na začetku, do skorajda filmskih dogodivščin proti koncu – ki bolj ali manj potrjujejo, da je vse, kar smo in doživljamo samo stvar našega dojemanja.

Zadnji papirnati pogan je kratka, čudaška zgodba o tem, kako zelo daleč v prihodnosti ne obstajajo več niti dokazi o kakršnem koli papirju, niti z arheološkega vidika, čeprav so drobtinice zapisov zelo veliko vredne in je učenost nekako postavljena na glavo, saj ni več umsko odprtih ljudi…

Čisto na koncu pa je zgodba v obliki govora, kako našemu planetu grozi uničenje, a se pojavita dve velikanski ladji in človeštvu ponudita nov začetek, čeprav nihče ne pričakuje, da ljudje ne bodo zavozili tudi drugega planeta, ki jim bo dan. Ti dve ladji, 20.000 Gosjih Peres in Literat sta iz tretje (prihajajoče) knjige v seriji, Gorgonaut.

Na koncu so recepti za palačinke, ker ima Papirka palačinkarno in si v prostem času izmišljuje nove in nove kombinacije :)

Odlomek iz poglavja: Tisti tanujnopotrebni bard

    Po poldnevu, po času kosila, so se stvari (v nasprotju s pričakovanji, ko je začela pesimistična eksistencialna filozofija že trkati na vrata), obrnile na bolje! Pri vodnjaku se je ustavljalo vse več ljudi, predvsem otrok in zaljubljencev. Klicala sem, da naj si pridejo fantje izdelati svoja imena, da jih bodo dali izbrankam, pa so si jih nekateri izdelali po več. Nekdo me je prosil, da uradno pismo naredim še malo bolj uradno, z umetelnim robom, drugemu sem pomagala napisati razglas za prodajo pujskov – v slikovni podobi – kar ga je stalo 9 dinarjev in še enega mi je pustil za moj trud (dinar, ne pujska). Ob meni se je nehote ustavila neka gospodična v lepi obleki (no, lepi do nekje 2o cm nad tlemi in gor). Njeno podobo sem na hitro skrokirala s črnilom, nad čimer je bila tako navdušena, da mi je tudi ona dala 1o dinarjev. Še preden je sonce zašlo, sem jih imela 8o!!
    To se mi je zdelo neznansko premoženje. Zadostovalo je za cenike vseh mojih najbolj divjih želja, pa še mi je ostalo za kifeljc in nogavice. Krčmarico, kjer sem najela majhno sobo s slamnato posteljo, sem prosila, če mi za 5 bakrenovcev proda milo, da sem z njim umila vse, kar mi ni uspelo pobegniti, vključno s prazno malho. Milo je bilo sicer tiste vrste, ki ni prav nič dišalo po rožicah in je bilo približno tako koži prijazno kot pesek, zato pa boljše kot nič. Tisti večer mi nič ni nudilo večjega zadovoljstva od polnjenja čebra – hišna pomočnica mi je pomagala segreti vodo in jo znositi do sobe v kad – nato pa se potopiti v vodo in odmisliti svet od korenin navzgor. Ni me bilo strah, da bo nekdo ravno takrat, ko sem se čisto potopila, vdrl v sobo, ni me bilo strah, da bo soba zgorela in z njo ves moj material, ni me bilo strah, da me bo kdo napadel. Srečna in ponosna nase sem bila. In čista in dišeča. Dokler se voda ni ohladila, sem bila najsrečnejši človek na svetu.
    V sobi sem dodatno plačala še za eno vedro drv, da me res ni zeblo. Nato sem se lotila pranja oblek – vključno s tistim, kar sem ravnokar kupila. S plezalno vrvjo sem naredila sušilnice, nanje pred ognjem navesila najprej najbolj debele, nato vse tanjše kose, sama pa se zavlekla pod odeje. Tam sem si naredila plakat, ki bo z velikimi, mamljivimi črkami vabil in opogumljal kupce.

Pišem. Berem. Rišem. Učim. VAŠE iME NA OKRAŠENi NAČiN!!

    Nato sem zaspala in čisto malo, čisto od daleč, videla podobe, ki pa se jim nisem pustila vznemirjati. Sanje, spomini. Tu in tam je kak zgorel, tu in tam je kak pokopal pod sabo poštene ljudi. Bili so daleč stran, skorajda spomini nekoga drugega, plameni strahov nekoga drugega. Mimo vseh tistih navešenih odej se niso mogli prebiti.

Odlomek iz poglavja: Krivi dež

        Tokratna tema nekje na dnu urnika, po tem, ko so vse pametno, kar so imeli za povedati, povedali, je bila zgodba neke osebnosti, ki sicer še ni obstajala, so bili pa mnenja, da bi bilo mogoče poučno in previdno, če bi jo vseeno kdo zapisal. Ta oseba bi lahko bil Sel tudi sam, a se je nekje na pol poti zakvačkala in ostala v sencah.
         Včasih se zgodi, da kak posebej slab ali celo posebej dober človek povsem zgreši gredo opazovanja in se res o njem ne ohranita niti ena legenda niti mora. Take primere včasih Starci preučijo in jih dajo v premislek. Češ, če bo slučajno kdo hodil kje po tistih koncih, hodite bolj na tiho. Tam spi vzmet.

Odlomek iz poglavja: Kamenodobno čtivo

       Med plazenjem na tla, pri čemer so se mi skoraj zagotovo videle spodnjice, sem poslušala njihov govor. Norčevali so se iz mene, vendar ne na hudoben ali škodoželjen način. Najbrž so me pripisovali kakemu pobeglemu plemenu, ki ni bilo za nobeno rabo. Ni mi bilo žal, da nisem imela ribe babilonke v uhu, ker sem se hotela na pamet naučiti njihovega jezika. Učili smo se že jezikov, ki so izhajali iz enega samega glasu (ut!), tole pa sploh ni bilo okorno hukanje in baajanje - točno so se sporazumeli s kupom možatih medmetov. Kot orientalski jeziki so imeli tudi oni za en zlog, različno naglašen, po trideset pomenov. Zaenkrat mi hot vu ba uh uh na lela bi ta ni še nič pomenilo, vendar bo napočila faza, ko bom zamenjevala ‚poglej kako rejena kolena ima‘ in ‚sonce le tone za griče žgoleče‘, nato pa še to ne.
        Skočila sem na iglice in storže (av, prekleto, av) in eden izmed njih je počepnil k meni in me zgrabil za gleženj. Držal me je s silo kovača in opazoval mojo popolnoma belo nogo, v primerjavi z njegovo kosmato rjavo pestjo. Šele takrat sem opazila, kaj je gledal - pri plazenju dol sem si odrgnila kožo in se mi je na praski nabirala kri. Moški je vstal, se prijel med nogami in se mi polulal na rano. Bila sem tako presunjena, da sem lahko le mežikala v curek in si ponavljala ‚Antiseptik. Antiseptik. Antiseptik.‘ Moški je končal in spet bevsknil nekaj, tokrat ostalim, ki so se namenili nazaj na svojo pot. Šli so naprej, ne da bi me še pogledali.
      Ja, kaj naj rečem ... hvala, no.
     Otresajoč nogo in poskakujoč za njimi sem jih dohitela, vendar so me grdo nazijali. Sprva  sem se ustrašila, da me ne marajo pri sebi, nato se mi je le posvetilo (to ni bil notranji glas, to je bil dD, ki je inkognito skrbel, da ga ne osmešim v prav vsakem zgodovinskem obdobju.), da lomastim ko čreda slonov. Tudi moj AVS!, ko sem zagazila v korenine, ali moj ‚Wau!‘, ko smo se povzpeli navrh griča in sem prvič videla prečudovito dolino z reko, kjer so se pasli mastodonti, jih ni navdušil. Grobo so me nagnali nazaj k drevesom in nekaj glasovali. Eden mi je pokazal drevo in potem so se zasmejali in tisti je naredil neko gesto, ki je imela nekaj opraviti z njihovim mednožjem. Er ... So hoteli, da seksam z drevesom? Je to njihova ideja kamenodobnega porniča v živo? Dendrofilija? Ne. Hoteli so, da se skrijem, ker so se odpravljali na lov. Najbrž je bila obscena gesta le znamenje, da naj me ne skrbi, da sem nerodna – da se bo še našel kdo, ki ga tišči lulat.

Zurnizip izšla !

Ta nori datum je končno tu - v petek trinajstega so bili veliki svežnji dostavljeni! Zdaj pa na plano, bralci! Še toplo in zlepljeno :D

Iz istega seta kot naslovnica (Kimi Vovk kot Papirka Kej)

Nekaj ilustracij, ki sodijo k tem zgodbam...

                       "Štacunca" na križišču med zgodbami

                                     Na obisku pri Beornu iz Hobita...

                     dD

Dramatis personae - poglavitne osebe, ki nastopajo v knjigi

dD (Okrajšava besedice Dream, Sen), je bog zgodb in sanj. Njegov videz se venomer malce spreminja in zrcali od sogovornikov. V nekaterih krogih je tudi zaščitnik knjig, ki so enkrat napisane. Njegova moč izvira še onkraj antike, ko se je imenoval Morfej Perenis in je izhajal iz zapletene in malce neprijetne družine. Sčasoma je življenje tega poosebljanca neresničnosti načelo in se je prepolovil po sredini. Od njega sta ostala zlomljeno, smrtno telo s preveč spomini in mlajša, manj sposobna senca, brez pravih prvoosebnih spominov. Ta slednji, ki je ostal na prestolu kot Peščenjak, se sicer zelo trudi dorasti svojemu položaju, a mu manjka kilometrine. Vseeno je nekako preveč tvaren in s tem posledično dovzeten za vplive iz okolja in čas raje preživlja s skupino smrtnikov, ki jim je kot svojim 'slom' posodil nekaj praktične moči. Ker skuša čim več del o ljudeh in ostalih čarobnih bitjih konzervirati na police svoje knjižnice v mestu Zvezdosled, smrtnike in pregnane junake iz odstavljenih zgodb poprosi, da mu pomagajo po zgodovini iskati pozabljene ali uničene pisne vire. Ker nihče, niti Bog ne more brati zaprte knjige, dD včasih rabi le, da Sel knjigo prelista. Večino nalog opravijo kar v sanjskem dvojniku Resničnega življenja, faksimile pa potem naredijo doma, po večerji.

Zvezdosled je knjigovezno mesto, kamor dD nosi vse zgodbe in kamor Sli (in popotniki) nosijo vse svoje knjige. Tako se imenuje, ker ima velik mlin, ki se kot sončnica obrača za zvezdami. Sli so bili vajeni prazniti knjižnice po zgodovini (ki so uradno kasneje zgorele), in knjige varno hraniti tu. Mesto je kasneje uničeno v veliki 'Vojni za Zvezdosled', v kateri umrejo tudi skoraj vsi Papirnati Sli in s tem se obdobje razposajenega plenjenja pripovedk konča. Zemeljskega leta 3012 se Zvezdosledov odmev sicer znova pojavi, a tam ga dokončno poruši nasprotnik pismenih, general Seti Sepp SUN.

Rdeči Kralj je pokojni tiran iz pravljične dežele, katerega smrt je za dve leti odložena, da v tem času pomaga pripraviti obrambo dD-jevega knjigoveznega mesta. Ironično je, da se del vojne začne ravno zaradi tega, ker se Rdeči Kralj skupinici priključi.

Hangele in Rhyannon (Hangel in Riana) sta poveljnika varnostnikov med Sli. Poznata se že zelo dolgo in po eni zgodbi sta tudi kriva za smrt drug drugega, ampak načeloma se po padcu Zvezdosleda upokojita.

FiddlerjevaNoraMalaSestrica je dvanajstletna čarovnica, ki se ne stara, deluje kot modrec skupine in s Papirko ostane tudi, ko se Sli kot skupina razidejo.

Gizdalin je Papirkin vilinski pribočnik (kasneje se obrne proti njim in pomaga uničiti Zvezdosled). Umre v skoraj istem trenutku, kot mu uspe ubiti Rdečega Kralja.

Paper Kay (Papirka Kej) je dDjev Sel in vodja ene izmed skupinic Tatov ter lastnica palačinkarne Anomalije. V nekaterih zgodbah je zaradi grožnje nad Zvezdosledom prisiljena delati v gorskem vojaškem oporišču, načeloma pa je Sel (v prevodu poštar) tudi v Resničnem svetu. Kej je po padcu Zvezdosleda izgnana in sčasoma postane plačanec. Njena najljubša knjiga, Slovenski Etnološki Leksikon, je včasih edina tiskana knjiga v vesolju.

Herne (tudi Kernunnon ali Stari Rogatec) je praoče vseh Bogov, pokrovitelj življenja in navdušenec nad vsem, kar je tvarno. Kot dD-jev praded večkrat pomaga pri nalogah.

Bratje Šeridanc (Craig, Cole in Collins) so trije varnostniki, ki so svojevrsten magnet za poltene in krvave povesti. V Bitki za Zvezdolsed starejši in najmlajši umreta, Cole pa s skupino ostane še naprej in se iz zločinca prelevi v zvez(d)nega šerifa.

Bratje vilinci so trije vilinski lokostrelci iz epske pripovedke. So zelo podobni, skorajda vzporedni Šeridancem, in Slom pomagajo znotraj zgodb kot mišična sila. Njihov najstarejši, Gizdalin, kasneje pomaga zbrati vojsko nasprotnikov Slov in organizirati uničenje Zvezdosleda z enim samim namenom, namreč da bi pokončal Rdečega Kralja. Vsi trije umrejo v spopadu.

Kestrel Hayes je mlada predsednica rivalske skupine, ki je v taki meri sposobnejša in boljša voditeljica in organizatorka odprav, da posebej zanjo skujejo izraz 'Prekleti Zahi' – torej nekdo, ki je najbolj usposobljen v nečem, kar oni radi počnejo. Kestrel je navkljub temu čudovita oseba in se za Sle zavzame tudi, ko Svet Starcev odredi, da nimajo več pravice obstajati.

Svet Starcev misli, da imajo v vsem prav in da samo oni urejajo svet in usodo in take reči ... Imajo avtoriteto izgnati in celo pokončati akterje v zgodovini, niso pa pri tem čisto vedno povsem uspešni. Predvsem Herne jih ne prenese in se stalno vmešava v njihove načrte.

* Juvi je okrajšava anglizma 'rejuvenation potion' – napoj, ki ranjenemu in izčrpanemu junaku hipoma pomaga. Dela ga Fidi. Skupini je ta zvarek na voljo na terenu, kot del njihove oprave, pojavlja pa se tudi v vseh pustolovskih računalniških igrah.

* 'janus' je prehod, ki ga uporabljajo Sli in je v veliki večini primerov enostranski, s tem da lahko varnostniki posredujejo skozenj, če pride do težav, denimo s tem, da streljajo 'spalne strelice'.

* Spalne strelice so dD-jev izum puščic, ki osebo bodisi hipoma uspavajo bodisi hipoma zbudijo – odvisno v kakem stanju je le-ta izvorno bila in iz katerega stanja je črpala moč. Strelice so eleganten način premagovanja nasprotnikov, ne da bi se jih poškodovalo. Nasprotniki slov kasneje izumijo spojino 'klement', ki pa je obratno od 'spalnih strelic' – usodna celo za Sle, ki o nalogi le sanjajo.

* Nef rune so posmehljiv izraz za stare čačke – izvirajo iz računalniške igre Diablo II

*Rubinčki – dD-jevi sanjski fosili, ki, kadar so zaužiti, prenesejo Senovo moč na navadne smrtnike. Lahko pozdravijo, celo obudijo od mrtvih; lahko omogočijo prehod med svetovi. V primeru Papirke Kej ji posodijo tri njene sposobnosti, tudi če dD-ja ni zraven: da je ni moč premagati v boju, da lahko vpliva na element svojega uničenja: vodo, ter da ne more zmrzniti oziroma umreti od mraza. Včasih ji omogočijo tudi, da razume, kar ji govorijo v tujem jeziku. Rubini se izjemoma povsem zlijejo s Slom, večino krat pa se pustijo prebaviti.

*Nekaj Papirkine lastnine z osebnimi imeni: Araby (je popotni plašč iz kamelje volne), Kingdom (je zvesti pohodniški nahrbtnik), Mumok (je svojevrstni kratki Kejin meč, od katerega ne more nihče umreti), Iroq (je lep, lahek vitek lok), Kindle (je elektronski bralnik knjig), Zurnizip, je prapor Slov, se pa tako reče tudi majhnemu spiralnemu znamenju, ki je na sredini njihovega grba…

dD-jev nož se imenuje »dvojnozvit« - Recurve, Hangelov meč iz ledu se pusti klicati Patrudin. Fiddlerjeva Nora Mala Sestrica uporablja zapleteno čarovniško palico, bolje rečeno kol, ki je nekoč služil kot nosilec prapora, zdaj pa se z eno besedo imenuje Summoner (Klicar.)

Druščina ima hišo v središču Londona, kjer se nahaja tudi palačinkarna Anomalija. Tam se klapa dobiva na zajtrkih in tam se večina pustolovščin prične. V skrajni sili ima Anomalija tudi janus prehod vgrajen v izložbeno okno, njena najbolj očitna lastnost pa je ta, da se skupaj s Kej prestavlja po različnih časovnih obdobjih. Na ta način hkrati obstajajo vsaj tri Anomalije naenkrat: ta v Londonu, ena v vesoljski dobi ter tista v letu 3012, kamor je druščina začasno izgnana.

Drugi vedno omogočeni 'janus' prehodi so pod gorovjem imenovanim Lahko Gorovje, meter nad Hadrijanovo Vilo v Rimu ter neki tempelj v Grčiji, ki pa se mu skupina izogiba. Janusi le redko omogočajo premike po resničnem svetu, so pa zato toliko bolj priročni za vstopanje v drug čas, druge svetove in predvsem zgodbe, ki so se kot odraz prvih dveh ohranile.

Daemon pomeni dušno žival, totem – odraz človekove osebnosti v podobi zverine. Fidi je silila vse, ki je niso tepli, da s sabo nosijo daemone, ker ji je bila ta zamisel tako zelo všeč, ko je brala Severni sij. Ona je sicer edina, ki ima daemona že po naravi, vendar ni ne ljubek ne kosmat.

Stoream (Snodba) pomeni sen, ki je tako linearen in intenziven, da je že skorajda kot zaključena zgodba. Iz besed 'story' (zgodba) in 'dream' (sen), torej ta skovanka opisuje zbrano, celovečerno obliko sanjanja. Sli naj bi bili vešči v sanjanju v tem pogledu, da so njihove snodbe logične, čvrste in pregledne – bolj, ko so odsev Resničnega sveta, bolje se možgani po sanjanju počutijo in laže rešijo uganke. Sli naj bi bili tudi sposobni zaspati do REM stopnje v osemnajstih sekundah in se NE zbuditi v primeru, da jih v sanjah nekaj skrajno pretrese ali pokonča – imuni naj bi bili torej na mioklonični trz. 

*Nelken je eden izmed slov, ki živijo v Londonu z dD-jevo skupino, in pod obličjem nenevarnega majhnega gospoda v resnici profesionalni tiskarski škrat! Ko naletite na napako, ne le v tej knjigi, v vseh, vedite, da je imel on prste vmes in mirne duše bevsknite nanj: Nelken!!

Nelken je kriv za vse!