Esej za domačo nalogo pilotskega programa na
šoli Trojica
iz znanstvenofantastičnega avtobiografskega ;) romana En
Gorgonavt
(nadaljevanja Zbirke Zgodb izpod Zurnizipa)
Človeška rasa ni oblikovana za mirovanje. Mi
nismo drevesa, ki bi nam pozabila zrasti krila. Prej kot to smo čaplje, ki so
si zlomile noge. Ki nas je prehitela zima in je okoli nas zamrznila reka, nas
vklenila dokler naslednjič ne vidimo sonca. Nomadi smo že dosti dlje, kot smo
leni in brihtni. Čeprav imamo na dosegu komolcev vse, kar potrebujemo – jamo, pipo,
hrano, ljubezen, sudoku križanke – še vedno naredimo vse kar je v naši moči, da
bi se premikali. Kdor ne more hoditi, se voziti, potovati, kdor ne menjuje
prizorov, je invalid. Pokvarjen človek. Nesrečnik.
Toda
planet je za človeka postal premajhen. To se je moralo zgoditi. Vsi so vedeli,
da bo ta dan prišel. Postal je premajhen za nekoga s tako ambicijo. Navsezadnje
koliko pa je umnih entitet v stvarstvu, ki soočene z neskončnostjo vesolja
pomislijo najprej: hm, tole igrišče ni slabo, a zanima me, kaj je pa ZA robom.
Tisto na pladnju bo že počakalo. Iznajdimo najprej raje način, da pogledamo
DLJE, kot vidi Bog.
S
hitrostjo prebujanja so Zemljani z odkritjem leče prenehali verjeti, da je nebo
črna plahta, skozi katero pronica sij nebeškega ognja med vojno, ki naj bi
potekala za nas med angeli in vragi. Z lečo je prišlo spoznanje: niso še videla
vsega. Obstaja manjše, kot so mislili. Torej mora obstajati tudi večje. Obstaja
boljši razlog, da nabijejo muškete in naženejo mladino v boj. Nekje mora
obstajati še globlji vodnjak črnega olja, ki bo kočije spremenil v rakete. Ikar je bil piščanec. Obstajajo deli možganov,
ki to hočejo, ta svod. Od tistega dne naprej je Zemlja postala le odskočna
deska. Še to ne. Le majhen kamen pri odrivu nekam dosti, dosti dlje.
Najprej
ni šlo za kaj drugega, kot da so razmazali isto zmedo preko večje površine:
Zemljo so napihnili na velikost osončja. Kjer jim lune in planeti niso uspeli
pobegniti, so nalepili svoje okorne pionirske male postojanke, izvrtali majhne,
krhke in nevarne rudnike in tožili po soncu in dežju. Najprej je bilo
poseljevanje vesolja kot odkrivanje Divjega zahoda – obupani, v usodo vdani
kolonisti so potiskali svoje na roke delane vagone preko neskončne prerije v
upanju, da se bo njihova motika kje prijela. Sto, mogoče dvesto let je bilo vesolje
temnejše in bolj osamljeno in bedno, kot je bilo človeku od pradavnin. Zvezde
so svetile s polovičnim žarom lažnih prerokov.
Črvina
je to spremenila. Prišli so tujci, z roko iztegnjeno v povabilo in to
spremenili. Kot da bi se skozi doslej nepoznani rov jamski človek prikobacal na
plano na jutro po poletni nevihti, in se znašel pred osupljivo dolino polno
življenja in nenavadnih pisanih skal, so planeti, o kakršnih so sanjali norci
in pesniki povabili našo raso na otvoritveni ples. Pokazali so nam zvezde,
kakršne smo slutili, reke rude, toliko ognja in ledu, da nismo vedeli kje se
ustaviti, kje ustaliti. V kaj se zaljubiti. Kje spočeti nov rod. Torej se še
vedno nismo. Nihče se ne spominja več malega, bolehnega planetka, prijatelja iz
revnega otroštva, ki ga je življenje odkotalilo na drugi konec ulice. Medtem,
ko smo mi odhajali proti hrušču in siju sredice in on stal in nas gledal v
hrbet. Zdaj, ko smo zajahali črvino preko svoda, smo imeli mašine, lupine,
daljše noge, trše kremplje, jasnejši vid in srca, ki so mlela saje, črne ceste,
antimaterijo, nič jim ni bilo več sveto, nič jim ni bilo več strašno. Vse je
bilo gorivo za naslednji korak naprej. Vesolje je stavilo na svojo mogočnost in
izgubilo. Bolj, več, dalj časa, dlje stran. Živeti. Zemlja, ta mali blatni
kamen tri lučaje od majhnega rumenega sonca brez imena nam je nudila kvečjemu
otroški sen. Tu pred nami pa je svet, kakršen nam pritiče: velik, strašen,
ploden, drveč; čaka na krotitelja. Nobena druga vrsta v stvarstvu ni tako
ambiciozna, da bi hotela nadeti vajeti galaksiji – kaj galaksiji, vsem tam. Kaj
nam bo planet, ki ga rešilna kapsula zaobide v eni uri; ko naš bohotni um
blazni od idej in izumov, ki bi naše poražene sovrage – nemoč, negibnost, nič
kril - peljale trikrat okoli Troje, po mlečni
cesti krvi, peska in potu. Sentimentalna ženska bi morda še pogledala preko
ramena in rekla svojemu otroku, ki še ni videl, kaj vse smo medtem našli, da je
bil naš vir nekje nekoč ta majhni zmeden svet, kjer se je mešalo lepo in
strupeno, ničvredno in podedovano, okroglo in prostrano.
Bil je, z vsem
spoštovanjem, dober začetek. Planetek Zemljica. Bil bi ponosen na nas, ko bi
nas zdaj videl. In če bi ga še imeli, na katero polico bi ga dali? Bi si ga
pošiljali skozi 'Vroča vrata' sem in tja kot paradnega konja, ostarelega
vojnega junaka? Nežen spomin? Krut opomin? Ali bi ga dali počivati nekam na
varno, na toplo, h kakšnemu krasnemu, hudemu belemu soncu kot starega mačka, ki
prede in praska, ker nas ima rad? Morda bi nanj celo pritrdilo medeninasto
ploščico z vgraviranim spominskim verzom: Zemlja, provizorični začetek vsega
človeškega ... A potem se zna zgoditi, da bi jo na slab dan kdo brcnil čez
'rob'.
V
vsakem primeru pa, meni je prav. Jo bom pač poiskala in podedovala sama. Vedno
sem si želela svoj planet in ta bo kar pravšnji. Težko bi zanikala, da sem
Zemljanka. Na kožo mi je pisan – majhen, okrogel, zanimiv, zmeden, neodločen,
gibljiv … preveč vsega pod premajhno kupolo. Občutek bo verjetno soroden
tistemu, kot da sem ponosna lastnica edinega še obstoječega primerka jajca neke
čudovite, basemske pasme. Potrpi še sekundo, moj mali feniks-zmaj. Pomalicam,
preobujem se še in pridem v nevihto ven pote.
