Obstajata dve vrsti tatov knjig.
Prvi so iz tišine, iz slutnje, iz senc. Vlomili bodo v prostor, kjer se knjiga skriva, ne bodo dihali, ne bodo odsevali ničesar, niti v očeh, brez trepeta bodo segli po plenu, se elegantno izmuznili s kraja zločina, v slogu kar najhitreje dosegli varnostno razdaljo in nato odšli domov sklepat drzne kupčije s tem, kar so se med vlomom naučili. Ne bodo se dotikali papirja, ker mu ne zaupajo. Ne bo jih zanimalo, kaj piše tam. Niti v sanjah ne bi naskrivaj naredili fotokopije, izrezali ene strani in je nadomestili s popolnim ponaredkom. Ker ne ponujajo nobenih dokazov, takšni tatovi tudi nimajo zbirk svojih dosežkov nikjer pri sebi doma, recimo razstavljenih po garsonjeri.
Drugi se raje pogreznejo v zemljo od sramu, kot pa da ponižajo tako odbito dejanje s katerim koli od zgoraj naštetih bogokletstev.
Ti drugi, malo manj podobni nindžam, malo manj obremenjeni s slovesom pomanjkanja slovesa, mogoče malo bolj mahnjeni na ledene kave in palačinke, kot je to dobro za njihovo podobo v oprijeti črni majici, bodo, kajpavem, raje počakali na lepo sončno jutro, se prebudili nekje v travici med kupom jabolčnih ogrizkov, čtiva, ponošenih nogavic in le lučaj stran od deteljo-smukajočega šajerskega konja Kerberja, ki je vedno v enaki meri pripravljen na pustolovščine kot na dopoldne absolutnega lenarjenja. Lahko se celo zgodi, da bosta ravno ta konj in ravno ta tat v družbi dobrodušnega Sla zmajev, pol-nobilisa Myrijada, ki tudi ni povsem neobčutljiv za pošteni pisemski lov. Pretegnili se bodo in si skuštrane lase povezali v čop, potegnili bodo škornje nase in vso okoli-ležečo kramo stlačili nazaj v popotno malho, nato pa jo nemara mahnili preko osušene doline do velikega, recimo da ziguratastega mesta na drugi strani in njega bogatih nedrij spoznanj.
Po prijetnem sprehodu se bodo takšni tatovi mimogrede pomešali med druge reveže in mešetarje na spodnjih ulicah, kupili kakšno leseno žlico ali rozine za zobat, povprašali prijazno prodajalko podganjega (štirje Pji!) krzna po mestni knjižnici in preostanek dopoldneva preživeli med prastarimi zvitki in prahom pergamentnih pripovedk. (Trije P-ji, uh.) Ko bo iskani dokument izkopan, bodo razbili kak čeber ali kako hladno oljenko in s tem pritegnili pozornost mestne straže. Čim se bo le ta prikotalila, bodo skoraj zagotovo skočili pokonci, kot to samo krivi znajo, in jo nerodno opletajoč ucvrli po spiralni ulici vedno više. Pri tem bodo videti kar se le da ubogi, skesani, prestrašeni in pa seveda nemočni. Tako imenovan ‚lahek plen‘. (Mimogrede se splača čez ograjo sunit še kakega poveljnika straže, ker je potem srčnost nasprotnikov srditejša.)
Pribežali bodo do citadele. Mesto, grajeno tako, da na sredi belega kamnitega mravljišča štrli v nebo grd kamnit stolp, tvori pečino vse od najvišje točke pa do neizogibne smrti v globini. Pri begu navzgor nudi le malo dolgoročnih možnosti rešitve. Oziroma, kolikor bi znal to pomisliti kdo, ki je videl že vse preveč neumno grajenih mest, bi v primeru vpada sovražne vojske v obzidje vsi prebivalci bežali više gor in gor in potem po terasi do roba … in malce navzdol … potem pa nikoli nikamor več. Odvratna, odvratna strelo-lovka, takšna mestna krona.
V prestolni dvorani bi ravnokar potekalo to ali ono zasedanje in hrup bi pritegnil pozornost velikašev. Tatu bi ujeli in namesto takojšnje sodbe, bi pretepeni in objokani mali storilec moledoval za milost, če pa že to ne, potem pa vsaj za kakršnokoli smrt razen sunka s pečine. Toda lastnik citadele, deželni glavar ali majordomo ali pač kak param-paša, ne bi poznal usmiljenja. Z veseljem bo obsodil prestopnika, ki je med begom s svojo nerodnostjo in prevzetnostjo ne le poškodoval ponosnega vojaka, pač pa tudi oskrunil mestno intelektualno lastnino, na kruto smrt.
Tatu bi vrgli v gnilo ječo, do kolen polno vode iz kanalizacije. (Priročno sicer, če si želi kdo na hitro pobriti noge, drugače pa nadvse neugodno za ohranjanje zdrave pameti.) Knjigo bi si pobliže pogledali, potem pa pozabili nanjo, ker v primerjavi z ostalimi itaq da ne bi bila nič posebnega. Kronika vladarjev. Neštetokrat premleta preteklost, nikomur v čast. Tat očitno ne zna brati, le pograbil je prvo na videz vredno stvar in upal, da mu bodo pozlačeni okraski na hrbtišču doprinesli vsaj kak dan lakote manj. In, glej ga zlomka, pa bo res konec njegove/njene lakote. Za vedno.
A misel na solze in nemoč bi bila prevelika, da bi jih na tako noč glavar kar spregledal. Take vrste starec, ki ga pogled na nemoč ravno tako od matere rojenim, kot je on, torej tako zelo blizu na nek način, bode kot trnova krona in misel na njegovo lastno moč žge vzdolž hrbtenice in v ledjih, se gotovo ne bi mogel upreti priložnosti, da potrdi svoj položaj … Da se gre znesti nad nekom, ki zjutraj ne bo več mogel nikomur poročati o njega grozodejstvih. Tatu bodo potegnili iz mlakuže in ga zaprli v temno sobo, v kateri bosta postelja in mizica s slabo svečo. ‚Kaj me boste oprostili??‘ bi bilo najbolj naivno možno vprašanje na mestu. Toda v temi bo stal majordom in čakal kot zver s polnimi usti sline. Razlog za prenočišče s posteljo bo postal zelo hitro zelo očiten in mali tat bo lahko le jokal, zakaj gospodar bo navkljub starosti velik in močan. To bo vse skupaj mimo relativno hitro, z nekaj pridušenega sopenja in nekaj hlipanja in drobnega stoka. Potem bo prišla zora in tatu bodo, zlomljenega - pomilovanja vreden prizor - odpeljali na vrh citadele, na stolp, na kamnito perut.
Mesto bo nekoliko zbrano. Usmrtitev niti ne bo ne vem kako zanimiva. Bedni mali tat, ki je porinil stražarja in mu zlomil roko, praktično zasluži smrt, ko takole umazan krade knjige - se bo šušljalo med množico. Apatična množica z bolj vsakdanjimi težavami v mislih bo svojo izprijeno radovednost skušala opravičiti na tak način. Tešili si bodo svojo radovednost na eni redkih priložnosti, ko bo gospoda na soncu. Lokostrelci se bodo elegantno in zlovešče razporedili okoli korone in nesrečnik bo stopil na kamnito ograjo, pod katero je prepad in vse belo mesto, ki bo zdaj za nekaj trenutkov obarvano rdeče.
‚Kakšna zadnja želja?‘ bodo posmehljivo vprašali. Na drugi strani dvorišča bo majordom sedel, obkrožen s svojimi svetniki, in ne bo nič rekel. Sitna premlevanja mu bodo gubala visoko čelo, a obžalovanja ali milosti ne bo pokazal. Da bi zdaj jenjal v svojih odločitvah, bi bil dokaz omahljivosti in šibkosti, tega pa njegovo mesto v njem ne bo našlo. Še celo spomin na sladko ekstazo prejšnje noči ne bo dovolj, da bi mu razsvetlil mračno osebnost.
,Da. Želim, da majordomo slišijo odlomek iz ukradene knjige, prebrali bi mu ga,‘ bo rekel tatič.
To bo nadvse nenavadna želja, a dovolj preprosta, da bi že skorajda morala biti izvedljiva. Tako bodo veliko knjigo prinesli na smrt obsojenemu v okovih. Slišalo se bo nerodno listanje in hlipanje, ne pa tudi drsenja velikanskih usnjenih kril prek morja pšeničnih njiv daleč na drugi strani doline.
Katera koli pisava ali govorica knjige bosta že na vpogled umirajočemu, ne bo pomembno, pomemben bo le vtis popolnega obupa in izgubljenosti in pa mogočne bele smrti v sestradanem kamnitem mestu pod njimi. Tresoči prstki, ki bodo skušali obračati velike liste, bodo še kako očitni. Napetost se bo stopnjevala in to bo občinstvu le v posmeh, zakaj oni bi pa že znali umreti bolj odločno in dostojanstveno. Upanja očitno niso bili splošno vajeni.
Takrat se bo zaslišal oddaljeni krik. In mogočen plahut. In tlesk knjige, ki jo je starinska zaponka zaklenila. In glas, ki skorajda ne bi mogel pripadati obsojenemu na smrt, ki bi zaklical, prek vse citadele: „Hej, stevard! Bil si moj najboljši *** v zadnjih nekaj dneh!“ In obraz, ki bi ne mogel biti bolj nagajiv, bi mimo solz in umazanije poslal majordomu tako goreče posmehljiv nasmeh, da bi se v starcu prebudila nepopisna prvinska groza razodetja, kako zelo se je bil ujel v zanko lastne vzvišenosti … In knjiga bi bila zalučana visoko preko citadele, do njegovih nog, in tat bi se v čudoviti elegantni salti vrgel vznak, s pečine, odvijajoče se okov. Med padcem bi težo telesa prevesil tako, da bi se lahko v zasuku ujel v levjo grivo sijajnega zmaja-nobilisa, ki bi skorajda navpično navzgor ob steni letel hitreje od poletnega vetra. Hitreje celo od strelic stražarjev. Ob padcu bi se moral v letu zavrteti za 36o‘, a še to bi očitno služilo samo temu, da bi nagajivo iztegnil roko in prestregel knjigo, ki bi že skorajda priletela v majordoma. Z drugo roko bi staremu glavarju pokazal sredinec, nato pa se trdno oprijel, zakaj Mirijad bi moral narediti še nekaj vozlov, da bi ga, sicer pretresenih lokostrelcev (a se nikoli ne ve), sulice ne zadele v rep.
In TAKO, vidite, se krade knjige. Ne pa strokovno, brez sledi in naskrivaj!
Prvi so iz tišine, iz slutnje, iz senc. Vlomili bodo v prostor, kjer se knjiga skriva, ne bodo dihali, ne bodo odsevali ničesar, niti v očeh, brez trepeta bodo segli po plenu, se elegantno izmuznili s kraja zločina, v slogu kar najhitreje dosegli varnostno razdaljo in nato odšli domov sklepat drzne kupčije s tem, kar so se med vlomom naučili. Ne bodo se dotikali papirja, ker mu ne zaupajo. Ne bo jih zanimalo, kaj piše tam. Niti v sanjah ne bi naskrivaj naredili fotokopije, izrezali ene strani in je nadomestili s popolnim ponaredkom. Ker ne ponujajo nobenih dokazov, takšni tatovi tudi nimajo zbirk svojih dosežkov nikjer pri sebi doma, recimo razstavljenih po garsonjeri.
Drugi se raje pogreznejo v zemljo od sramu, kot pa da ponižajo tako odbito dejanje s katerim koli od zgoraj naštetih bogokletstev.
Ti drugi, malo manj podobni nindžam, malo manj obremenjeni s slovesom pomanjkanja slovesa, mogoče malo bolj mahnjeni na ledene kave in palačinke, kot je to dobro za njihovo podobo v oprijeti črni majici, bodo, kajpavem, raje počakali na lepo sončno jutro, se prebudili nekje v travici med kupom jabolčnih ogrizkov, čtiva, ponošenih nogavic in le lučaj stran od deteljo-smukajočega šajerskega konja Kerberja, ki je vedno v enaki meri pripravljen na pustolovščine kot na dopoldne absolutnega lenarjenja. Lahko se celo zgodi, da bosta ravno ta konj in ravno ta tat v družbi dobrodušnega Sla zmajev, pol-nobilisa Myrijada, ki tudi ni povsem neobčutljiv za pošteni pisemski lov. Pretegnili se bodo in si skuštrane lase povezali v čop, potegnili bodo škornje nase in vso okoli-ležečo kramo stlačili nazaj v popotno malho, nato pa jo nemara mahnili preko osušene doline do velikega, recimo da ziguratastega mesta na drugi strani in njega bogatih nedrij spoznanj.
Po prijetnem sprehodu se bodo takšni tatovi mimogrede pomešali med druge reveže in mešetarje na spodnjih ulicah, kupili kakšno leseno žlico ali rozine za zobat, povprašali prijazno prodajalko podganjega (štirje Pji!) krzna po mestni knjižnici in preostanek dopoldneva preživeli med prastarimi zvitki in prahom pergamentnih pripovedk. (Trije P-ji, uh.) Ko bo iskani dokument izkopan, bodo razbili kak čeber ali kako hladno oljenko in s tem pritegnili pozornost mestne straže. Čim se bo le ta prikotalila, bodo skoraj zagotovo skočili pokonci, kot to samo krivi znajo, in jo nerodno opletajoč ucvrli po spiralni ulici vedno više. Pri tem bodo videti kar se le da ubogi, skesani, prestrašeni in pa seveda nemočni. Tako imenovan ‚lahek plen‘. (Mimogrede se splača čez ograjo sunit še kakega poveljnika straže, ker je potem srčnost nasprotnikov srditejša.)
Pribežali bodo do citadele. Mesto, grajeno tako, da na sredi belega kamnitega mravljišča štrli v nebo grd kamnit stolp, tvori pečino vse od najvišje točke pa do neizogibne smrti v globini. Pri begu navzgor nudi le malo dolgoročnih možnosti rešitve. Oziroma, kolikor bi znal to pomisliti kdo, ki je videl že vse preveč neumno grajenih mest, bi v primeru vpada sovražne vojske v obzidje vsi prebivalci bežali više gor in gor in potem po terasi do roba … in malce navzdol … potem pa nikoli nikamor več. Odvratna, odvratna strelo-lovka, takšna mestna krona.
V prestolni dvorani bi ravnokar potekalo to ali ono zasedanje in hrup bi pritegnil pozornost velikašev. Tatu bi ujeli in namesto takojšnje sodbe, bi pretepeni in objokani mali storilec moledoval za milost, če pa že to ne, potem pa vsaj za kakršnokoli smrt razen sunka s pečine. Toda lastnik citadele, deželni glavar ali majordomo ali pač kak param-paša, ne bi poznal usmiljenja. Z veseljem bo obsodil prestopnika, ki je med begom s svojo nerodnostjo in prevzetnostjo ne le poškodoval ponosnega vojaka, pač pa tudi oskrunil mestno intelektualno lastnino, na kruto smrt.
Tatu bi vrgli v gnilo ječo, do kolen polno vode iz kanalizacije. (Priročno sicer, če si želi kdo na hitro pobriti noge, drugače pa nadvse neugodno za ohranjanje zdrave pameti.) Knjigo bi si pobliže pogledali, potem pa pozabili nanjo, ker v primerjavi z ostalimi itaq da ne bi bila nič posebnega. Kronika vladarjev. Neštetokrat premleta preteklost, nikomur v čast. Tat očitno ne zna brati, le pograbil je prvo na videz vredno stvar in upal, da mu bodo pozlačeni okraski na hrbtišču doprinesli vsaj kak dan lakote manj. In, glej ga zlomka, pa bo res konec njegove/njene lakote. Za vedno.
A misel na solze in nemoč bi bila prevelika, da bi jih na tako noč glavar kar spregledal. Take vrste starec, ki ga pogled na nemoč ravno tako od matere rojenim, kot je on, torej tako zelo blizu na nek način, bode kot trnova krona in misel na njegovo lastno moč žge vzdolž hrbtenice in v ledjih, se gotovo ne bi mogel upreti priložnosti, da potrdi svoj položaj … Da se gre znesti nad nekom, ki zjutraj ne bo več mogel nikomur poročati o njega grozodejstvih. Tatu bodo potegnili iz mlakuže in ga zaprli v temno sobo, v kateri bosta postelja in mizica s slabo svečo. ‚Kaj me boste oprostili??‘ bi bilo najbolj naivno možno vprašanje na mestu. Toda v temi bo stal majordom in čakal kot zver s polnimi usti sline. Razlog za prenočišče s posteljo bo postal zelo hitro zelo očiten in mali tat bo lahko le jokal, zakaj gospodar bo navkljub starosti velik in močan. To bo vse skupaj mimo relativno hitro, z nekaj pridušenega sopenja in nekaj hlipanja in drobnega stoka. Potem bo prišla zora in tatu bodo, zlomljenega - pomilovanja vreden prizor - odpeljali na vrh citadele, na stolp, na kamnito perut.
Mesto bo nekoliko zbrano. Usmrtitev niti ne bo ne vem kako zanimiva. Bedni mali tat, ki je porinil stražarja in mu zlomil roko, praktično zasluži smrt, ko takole umazan krade knjige - se bo šušljalo med množico. Apatična množica z bolj vsakdanjimi težavami v mislih bo svojo izprijeno radovednost skušala opravičiti na tak način. Tešili si bodo svojo radovednost na eni redkih priložnosti, ko bo gospoda na soncu. Lokostrelci se bodo elegantno in zlovešče razporedili okoli korone in nesrečnik bo stopil na kamnito ograjo, pod katero je prepad in vse belo mesto, ki bo zdaj za nekaj trenutkov obarvano rdeče.
‚Kakšna zadnja želja?‘ bodo posmehljivo vprašali. Na drugi strani dvorišča bo majordom sedel, obkrožen s svojimi svetniki, in ne bo nič rekel. Sitna premlevanja mu bodo gubala visoko čelo, a obžalovanja ali milosti ne bo pokazal. Da bi zdaj jenjal v svojih odločitvah, bi bil dokaz omahljivosti in šibkosti, tega pa njegovo mesto v njem ne bo našlo. Še celo spomin na sladko ekstazo prejšnje noči ne bo dovolj, da bi mu razsvetlil mračno osebnost.
,Da. Želim, da majordomo slišijo odlomek iz ukradene knjige, prebrali bi mu ga,‘ bo rekel tatič.
To bo nadvse nenavadna želja, a dovolj preprosta, da bi že skorajda morala biti izvedljiva. Tako bodo veliko knjigo prinesli na smrt obsojenemu v okovih. Slišalo se bo nerodno listanje in hlipanje, ne pa tudi drsenja velikanskih usnjenih kril prek morja pšeničnih njiv daleč na drugi strani doline.
Katera koli pisava ali govorica knjige bosta že na vpogled umirajočemu, ne bo pomembno, pomemben bo le vtis popolnega obupa in izgubljenosti in pa mogočne bele smrti v sestradanem kamnitem mestu pod njimi. Tresoči prstki, ki bodo skušali obračati velike liste, bodo še kako očitni. Napetost se bo stopnjevala in to bo občinstvu le v posmeh, zakaj oni bi pa že znali umreti bolj odločno in dostojanstveno. Upanja očitno niso bili splošno vajeni.
Takrat se bo zaslišal oddaljeni krik. In mogočen plahut. In tlesk knjige, ki jo je starinska zaponka zaklenila. In glas, ki skorajda ne bi mogel pripadati obsojenemu na smrt, ki bi zaklical, prek vse citadele: „Hej, stevard! Bil si moj najboljši *** v zadnjih nekaj dneh!“ In obraz, ki bi ne mogel biti bolj nagajiv, bi mimo solz in umazanije poslal majordomu tako goreče posmehljiv nasmeh, da bi se v starcu prebudila nepopisna prvinska groza razodetja, kako zelo se je bil ujel v zanko lastne vzvišenosti … In knjiga bi bila zalučana visoko preko citadele, do njegovih nog, in tat bi se v čudoviti elegantni salti vrgel vznak, s pečine, odvijajoče se okov. Med padcem bi težo telesa prevesil tako, da bi se lahko v zasuku ujel v levjo grivo sijajnega zmaja-nobilisa, ki bi skorajda navpično navzgor ob steni letel hitreje od poletnega vetra. Hitreje celo od strelic stražarjev. Ob padcu bi se moral v letu zavrteti za 36o‘, a še to bi očitno služilo samo temu, da bi nagajivo iztegnil roko in prestregel knjigo, ki bi že skorajda priletela v majordoma. Z drugo roko bi staremu glavarju pokazal sredinec, nato pa se trdno oprijel, zakaj Mirijad bi moral narediti še nekaj vozlov, da bi ga, sicer pretresenih lokostrelcev (a se nikoli ne ve), sulice ne zadele v rep.
In TAKO, vidite, se krade knjige. Ne pa strokovno, brez sledi in naskrivaj!
